[ Pobierz całość w formacie PDF ]
premaknil z mesta in potegnil konja. Vse je bilo tiho, le
udarci kopit in okovanih evljev so dramili ti0 ino. Lov-
raa je oblivala vroina in z rdeim robcem si je brisal
pot, v grlu ga je pa nekaj du0 ilo, strah ga je skoro bilo in
ni se ga mogel otresti.
Hudnika, kaj pa je z menoj? Tak pa 0 e nikoli nisem
bil! se je izpra0 eval in stra0 no tesno mu je bilo v du0 i.
Oeta se je spomnil in matere, Jere in svojega ivljenja
in vse mu je zagorelo v udni lui.
Kakih dvajset korakov pred rdeo potjo ga je stresa-
la neznana groza. Z omi je begal po izdolbeni poti in
rad bi se bil zaokrenil in se vrnil domov.
159
LOVRA
BESeDA
Pogledal je nazaj, ena je zaostajala, Katarina in Mil-
ka tudi.
Kaj pa zastajate? jim je zaklical.
Ni ne zaostajamo! je kriknila Marijanica. Le eni
naprej, saj smo isto za teboj, je zareala Marijanica in
trdo drala Milko za roko, da jo je kar bolelo.
Lovra je gnal konja naprej. Marijanica je vztrepeta-
la, zaklicala bi: Lovra, ne naprej! pa ji je nekaj za-
ma0 ilo grlo. Marijanica, bodi pametna, 0 e minuto, pa
si re0 ena! Z roko je 0 la preko ela.
Ali te boli glava? je vpra0 ala Milka.
Malo me res! je polsli0 no rekla Marijanica.
Lovrau so klecale noge in narahlo je dral konopec,
tudi v rokah je util slabost. Misli so se mu kopiile v
glavi, da je zgre0 il vsako sled in se ni mogel okleniti niti
ene.
Izza brega izdolbene poti se je zablisnilo, poilo, konj
je planil v breg, med odmevom se je zgubil Lovraev
glas: Mari ja ...
Marijanica je kriknila in obstala.
Otroka sta vrisnila od strahu, nato pa se kot brez pa-
meti vrgla ez oetovo telo, ki pa ni ve dihalo, le iz raz-
trganih prsi je dehtelo po krvi, ki je vrela iz rane.
160
LOVRA
BESeDA
XXIV.
inovi, ki so bili e skoro v dolini, so sli0 ali strel, za
Skaterim se je razlegal v tiho jutro grozen jok sestra.
Pritekli so na pomo in z grozo obstali pri mrtvem oe-
tu.
Fantje, po andarje! Pomagajte! je kriknila Marija-
nica in vila roke.
Za morilcem! je velel najstarej0 i. Pognali so se v
hrib in lomastili v temi skozi grmovje in robidovje. Ma-
rijanica je vsa trepetala: e Matev 0 e ni zbeal? Ubi-
jejo ga! Trgala je z divjo grozo in strahom herke z mrt-
vega oeta in jih gonila k fari po oronike.
Fantje so se kmalu vrnili. Izginil je brez sledu, hu-
di, je siknil Tone in zapiil pogled v Marijanico, ki se
je tresla kot 0 iba na vodi in z glasnim jokom du0 ila strah
in vest.
Midva z Janezom ostaneva pri oetu, vi pa k fari in
takoj po oronike. Marijanica je potegnila Milko s se-
boj in se spustila v dir po bregu. Jok ji je zamrl, misli so
begale za Matevem, mednje pa je zevala stra0 na rana
na prsih ubitega Lovraa.
161
LOVRA
BESeDA
Matev je leal skrit pod visoko skalo in buljil v doli-
no. Zdelo se mu je, da vidi bliskajoi se bajonet, ki se je
blial strmini.
Zdaj, zdaj me prebode, ga je zazeblo.
Pu0 ko je bil prislonil na skalnato steno. Ko pa jo je
zagledal, ga je zapeklo. Zdelo se mu je, da iz cevi 0 e zdaj
puhti smrad po smodniku in da se v tem smradu me0 a
duh po krvi in drobovju. Zgrabil je pu0 ko; cev se mu je
zdela vroa.
Skrij jo! mu je nekaj 0 epnilo.
Vraga, kam pa! je v mislih odgovarjal 0 epetalec.
Pa kot bi mu nekaj velelo: Tja! se je okrenil. V 0 iro-
ko razpoko skale je kot na ukaz zrinil pu0 ko, natrgal ma-
hovja in zama0 il vrzel.
Tudi vrag je ne iztakne! se je oddahnil in zlezel pod
skalo. V epu se je dotipal do steklenice. Globoko je nag-
nil, da ga je ganje razgrelo do razdraenosti. Prevzela
ga je omotica in je zadremal. Teke, krvave sanje so bile
kot resninost. Zaul je korak, vztrepetal in prisluhnil.
Pti se je prepeljal mimo vrhov in s krilom otresel vejo.
Zautil je na rokah verigo, mrzlo in teko, ki se mu je
ovijala ob lenkih. Pretegnil je roke, da je mogel ubiti
sanje, napel oi, da je pregnal gonjae, ki hoejo lajati
vanj in ga gnati pred sodnike,
Ne dam se jim! je vzkipelo v njem, se je trgalo v
njem; bila je groza pred neznanim, bil je stud nad sa-
162
LOVRA
BESeDA
mim seboj, bila je me0 anica ustev, ki jih je rodil in opa-
jal v zadnjih dneh, ko sta on in Marijanica gradila nov
dom, ki naj bi mu temelj poloil umor.
Morilec! je butilo vanj. In zdelo se mu je, da mu je
ime morilec zapisano na elu, v oeh in da bi mu tudi
koraki peli: morilec, morilec, morilec, morilec, dokler bi
ne razodeli svetu: Glejte ga, morilca, sodite ga po bo-
jih in love0 kih postavah!
Vstal je, se stisnil ob steno in bil nepremien kot skala
sama.
Kot obe0 enec, v igar telesu je zamrl vsak utrip, se je
tolail: Nihe me ne izsledi. Z omi je prodiral skozi
grmievje. Zdelo se mu je, da iz doline prihajajo v ilov-
[ Pobierz całość w formacie PDF ]