[ Pobierz całość w formacie PDF ]
del, kako je treba postopati, da si pridobi srca uãencev.
»·ola, ti me veseli0 . Kajne? Bo0 videl, kako prijetno bo v
0 oli.« PoboÏal je Ga0 perja po licih, in fant je zardel, ker
mu boÏanje ni bilo v0 eã.
»To sem mu Ïe jaz vse povedala,« je segla Mana
vmes. »Kolikokrat sem mu rekla in tudi tema dvema, da
ne bo niã hudega v 0 oli; samo poslu0 ati bo treba in pa-
ziti in uãiti se. Pridne uãence ima tudi uãitelj rad.«
174
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
»Tako je prav,« je pohvalil uãitelj tudi Mano; »pri teÏ-
kem in vaÏnem delu vzgoje se moramo vzajemno pod-
pirati, da ne bo eden zidal, drugi podiral.«
»âe ne bo kaj prav v 0 oli,« je dejala Mana, »kar meni
povejte, gospod uãitelj! Jaz pridem pa tudi povedat, ãe
bodo otroci doma nepokorni.«
âe bi bili otroci umeli, kak0 na zarota se kuje proti
njim, bi se bili 0 ole seveda 0 e bolj veselili. Razprava pa
bi se bila vlekla 0 e naprej, ãe bi se poslu0 avci ne bili na-
veliãali.
»Dajte no, gospod uãitelj!« je dejala RoÏmanka, »daj-
te no, da pridemo naprej; jaz ne utegnem ãakati.«
Otroci so se sreãno vpisali. Izgubili so precej strahu
pred 0 olo in se za dobre nauke Ïe nekako utrdili. Ga0 per
se je vraãal mnogo pogumnej0 i domov, Jerica mu je pri-
tekla naproti, ker se je ves ãas bala zanj. Z veseljem se je
prepriãala, da se mu ni niã zgodilo; samo resnej0 i in bolj
mo0 ki se ji je zdel; umevno, ker je Ïe toliko skusil.
Ga0 per se je 0 ole hitro navadil. Dobil je prijetno dru-
0 ãino, in vsak dan se je zgodilo kaj znamenitega. Naj-
Ïivahnej0 a med uãenci sta bila RoÏmanov Pepe in Gla-
deÏev JoÏek. Ta dva sta priskrbela so0 olcem vedno kak0 -
no zabavo. Pepe je znal imenitno kihati, JoÏek je pa
metal kroglice iz papirja tako spretno, da je zadel vsake-
ga, v kogar je pomeril.
175
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
Ga0 perju sta se pridruÏila, ko je 0 el iz 0 ole, oba in ga
vabila, da naj pride, da se bodo igrali roparje.
»Kako pa se to igra?« je vpra0 al Ga0 per.
»To je tako,« je razlagal JoÏek. »Jaz sem poglavar in
po0 ljem svoje razbojnike po vrtih, da naropajo jabolk,
hru0 k, ãe0 pelj. V hosti se potem zberemo, kadar jaz za-
ÏviÏgam. Poglej, kak0 no pi0 ãalko imam! Prava voja0 ka
pi0 ãalka. Tam delimo plen in juÏinamo in pripoveduje-
mo, kar je vsak doÏivel, in se dogovorimo za naprej.«
»To pa niste roparji; to ste tatje,« je segla vmes Anka.
»Tiho bodi, neumnica,« jo je zavrnil JoÏek, »ki ne ve0 ,
kaj je vojna!«
»To vem, da je krasti greh,« se je ustavljala Anka.
»Greh gre v meh, meh poãi, in greh ven skoãi.«
»Ga0 per ne pojde v va0 o druÏbo,« je dejala Anka.
»Tebe bo poslu0 al!« je dejal Pepe. »Kaj pa hodi0 ti z
nami? Pojdi naprej ali pa ostani zadaj! S teboj ne govo-
rimo.«
»Ga0 per, nikar je ne poslu0 aj!« je uãil JoÏek. »Kaj pa
kaditi ali zna0 ?«
»Ali zna0 ti?« je vpra0 al Ga0 per, ki ni bil pripravljen na
tako smelo vpra0 anje.
»Jaz se ne bom niã bahal,« je dejal JoÏek. »Pokadil pa
sem enkrat tri cigarete eno za drugo.«
176
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
Ga0 per ga je zaãudeno pogledal. Da je JoÏek tak mo-
Ïak, tega si on ne bi mislil. JoÏek pa je izvlekel iz Ïepa
zmeãkan zavitek tobaka in si zaãel viti cigareto.
»Poglej, kak0 ne imam Ïe prste!« je dejal ponosen.
»Vse rjave, od samega tobaka. Dokler se ne privadi0 , je
huda. Pepeta pobira, ãe le eno pokadi.«
»Ti, nikar ne laÏi!« se je jezil Pepe.
»Kje pa dobiva0 ti tobak?« se je oglasila Anka.
»Kaj tebi mar!« jo je zavrnil JoÏek. »Ti mi ga nisi ku-
pila.«
Ga0 perju se je zdel JoÏek imeniten ãlovek, in prav
v0 eã bi mu bilo, ãe bi ga nauãil kaditi; in igrati se roparje
bi bilo prijetno, ker bi bilo precej nevarnosti vmes. Toda
naravnost obljubiti, da se pridruÏi slavnim roparjem, si
ni upal, ker ni vedel, ãe ga bodo doma pustili.
In prav je storil; zakaj Anka je komaj ãakala, da je po-
vedala doma, kaj se je zgodilo v 0 oli in kako je JoÏek za-
peljeval Ga0 perja. Stric Tone je kratko in malo prepove-
dal Ga0 perju hoditi v JoÏkovo in Pepetovo druÏbo.
»Tu se vidi, kaj je Ïena, kaj je mati,« je dejala Mana.
»GladeÏ je zelo pameten in moder moÏ; ampak JoÏek
nima veã matere, in materino srce premore veã kot oãe-
tova glava.«
Ga0 per pa je blagroval na tihem. JoÏka in Pepeta, ki
uÏivata v polni prostosti svojo mladost. Kdaj naj se pa
on roparje igra? Kadar bo odrastel, kadar bo star? Oh,
177
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
kako znajo stari ljudje mladini veselje greniti! Nobena
pro0 nja ni pomagala Ga0 perju. Stric je bil neizprosen;
pri teti pa fant 0 e do besede ni pri0 el; toliko je vedela
povedati svarilnih zgledov o tateh in roparjih, kako je
nekoã eden, ko je stal Ïe pod vislicami, poklical svojo
mater, kakor da se hoãe od nje posloviti. Ko je pa reva
mislila, da jo bo sin poljubil, ji je odgriznil nos, ãe0 da je
ona kriva, da je sin tako zabredel, ker ga ni strahovala v
mladosti. âe bo torej enkrat morebiti RoÏmanov Pepe
svoji materi ali JoÏek svojemu oãetu nos odgriznil, ali
naj ga tudi Ga0 per teti Mani? Otroci morajo ubogati, in
brez strahu 0 e maãka ni pridna.
Ga0 per, ki je uvidel, da se ne da niã opraviti, se je vdal
v svojo usodo; Anki pa je dolgo pomnil, da ga je bila za-
toÏila. Kdo se more na Ïensko zanesti! Ga0 per je bil po-
stavil vaÏno naãelo, da kar se med uãenci zgodi, naj med
uãenci ostane. Tudi Janez je bil teh misli; Anka pa ne, ki
je rekla fantoma, naj se vedeta, kakor se spodobi, potem
se jima ne bo treba niã bati. Tej neizprosni nadzornici se
je moral Ga0 per pokoriti. Navadil se je polagoma red-
nosti in dela in hitro je napredoval.
Skrbi zaradi 0 ole je bil stric Tone re0 en; pri0 le so pa
druge sitnosti. Oglasil se je Tetrev kot Ga0 perjev in Je-
riãin sorodnik in pripovedoval, kaj pravijo ljudje, da drÏi
namreã on fanta pretrdo, ãe0 ker ima Ga0 per vendar
178
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
lepo posestvo in bi mu ne bilo treba delati kakor kak0 -
nemu siromaku.
»Tetrev,« je dejal Tone, »ãe bi gospodarji tako malo
delali kakor marsikak siromak, na primer ti, bi tudi mo-
rali beraãiti. Vsak gospodar mora preÏivljati sebe in par
takih, ki noãejo delati.«
»Prav res je to,« je dejal Tetrev. »Zato tudi jaz tebe
zagovarjam in pravim, da je prav tako. Mlad se mora
ãlovek dela uãiti; ali bo0 starega osla uãil? In to pravijo,
koliko ti fant Ïe zaleÏe, za enega hlapca, pravijo, in ko-
liko ti bo prisluÏil. Saj ve0 , kako je. Ljudem ne ustreÏe0
nikoli. Ampak ali naj ima varuh od svojega varu0 tva po-
leg toliko skrbi in sitnosti 0 e 0 kodo? Tak varuh bi bil
norec. Kako lahko tudi dobe premoÏne sirote varuhe, in
marsikdo si je pri teh skrbeh in sitnostih opomogel, pra-
vijo ljudje. In zakaj bi si ne, ãe je po pravici, pravim jaz.«
»Pusti te marnje, Tetrev, in povej, ãemu si pravzaprav
pri0 el!«
»Dobro, da si me spomnil. Glej, ãisto sem bil pozabil.
Tisti dve jablani na Ga0 perãkovem vrtu, ki gledata proti
moji hi0 i, tisti dve ãe bi jaz smel otresti. Saj jabolka niso
veliko prida, 0 pinclji so ali pa jel0 ke. Z Ga0 perãkom sem
[ Pobierz całość w formacie PDF ]